[intervju] Navdih najdem v drobnih vsakdanjih stvareh

Ana Zupančič se je ekipi Borze terjatev pridružila v novembru 2019. Ne poznamo je še prav dobro, zagotovo pa vemo, da je optimistka. Na začetku sodelovanja z Borzo bo skrbela za uporabnike platforme. V pogovoru preberite, kako se je iz humanizma znašla v financah, zakaj je to dobro in kakšne barve šal bi nam spletla za zimo.    

Ana, kako bi se opisala v enem stavku?

Opisala bi se kot pozitivno, vedoželjno in preprosto osebo, ki je vedno dobre volje.

Kje si se prvič srečala z Borzo terjatev? Kako?

Za Borzo terjatev sem prvič slišala leta 2014, ko sva z mojim takratnim in danes ponovno aktualnim direktorjem Markom Rantom sodelovala pri enem od večjih nepremičninskih projektov v Ljubljani. Njega so takrat novi izzivi vodili v Borzo terjatev, sama pa sem do nedavnega vztrajala pri področju nepremičnin. 

Zakaj si se odločila, da se pridružiš naši ekipi?

Glede na to, da sem po izobrazbi humanistka (etnologinja in kulturna antropologinja) in so terjatve zame »španska vas«, sem kar nekaj časa oklevala glede pridružitve, na koncu pa pred kratkim le zbrala pogum za ta korak. Da ne bo pomote, zadržki so bili le zaradi meni popolnoma tujega področja terjatev, vsi ostali dejavniki so ves čas govorili Borzi terjatev v korist (smeh).

Kakšno bo na Borzi terjatev tvoje delo, s čim se boš ukvarjala?

Na Borzi terjatev bom skrbela za stranke. Tako moj prehod v finančno sfero ne bo prehud, hkrati pa bom lahko pri delu izkoristila svoje izkušnje dela s strankami iz nepremičninskega področja. Kaj vse spada pod široko pojmovanje skrbnika, še spoznavam, po izkušnjah prvih dni, pa se bo moje delo s časom nekoliko spreminjalo in razvijalo.

Kako si se z etnologije, antropologije znašla v nepremičninah in zdaj financah? Bi lahko kaj koristnega s tistega področja prinesla sem? Kako?

V bistvu po spletu naključij. Prvo zaposlitev sem namreč iskala ravno v obdobju gospodarske krize, ki je s prepovedjo zaposlovanja v javni upravi poskrbela, da sem se znašla v nepremičninskem podjetju kot vodja pisarne. Kmalu sem pridobila licenco za posrednika ter do nedavnega vztrajala v nepremičninah. Ko sem ravno začela razmišljati o novih izzivih, sem prejela Markov klic, to vzela kot znak in zdaj sem tu. 

Že od nekdaj sem zelo družabna, med študijem pa sem še nekoliko poglobila svoja vedenja o ljudeh in njihovih navadah, kar se je izkazalo za nadvse uporabno, tako v vsakdanjem življenju kot v poslu. Nepremičnine pa so mi odprle tudi bolj analitičen svet - tabele, obrazci, davki. Zagotovo mi bodo predvsem tovrstne izkušnje koristile tudi na področju financ.

Kaj ti je pomembno pri medosebnih odnosih pri delu (in tudi doma)? 

Pri odnosih dajem prednost odkritosti, srčnosti in seveda smislu za humor. Na Borzi terjatev ste me že ob prvem obisku, kljub delovni vnemi, presenetili s sproščenostjo in dobro energijo. Prav ta energija med sodelavci pa je tista, ki lahko katero koli delo ustvari sanjsko ali pa peklensko. 

Vedno pa ni vse pozitivno in lahko postane peklensko. Kaj pa, ko pride do nesporazumov, konfliktov in »hude krvi« – kako gledaš na odnose takrat, kako se reševanja teh (konfliktov) lotevaš na zunaj in kako pri sebi?

Na splošno se mi zdi, da kar uspešno krmarim med različnimi interesi, seveda pa občasno pride tudi do nesoglasij. Takrat najprej poskušam umirit sebe in celoten položaj ter na celotno zadevo pogledati še s kakšnega drugega vidika. Potem pa nadaljevati z mirnim in spravljivim tonom. V večini primerov uspešno, včasih pa žal ne gre tako zlahka. Da, delo z ljudmi zna biti tudi težavno. Vsak pride s svojimi predstavami, željami, težkim dnevom ... in vse skupaj je včasih nemogoče uskladiti. 

Pri notranjem razreševanju konfliktov pa prisegam na to, da jih še komu zaupaš. Naj si bodo to sodelavci, prijatelji, partner, odvisno od konflikta in položaja. Tako dobiš kakšen dober nasvet, pogled z druge strani ali pa potrditev, da vse skupaj zaključiš.

Ana Zupančič 2019, fotografija Tania Mendillo

Kaj te v življenju motivira, daje moč in navdih?

Navdih največkrat najdem v drobnih vsakdanjih stvareh, malenkostih. Motivacijo in moč pa v meni ljubih ljudeh.

Malenkosti prav res osrečujejo, se spomniš primera, ki ti je nazadnje narisal nasmeh na obraz?

Danes zjutraj me je Nina Simone pripravila do plesa po stanovanju (in nasmeh na obrazu še kar vztraja). 

Imaš morda kakšne hobije oziroma, kaj rada počneš v prostem času? Katere?

Poleg vsakodnevnih sprehodov se trikrat tedensko zbujam z intenzivnejšo vadbo, sicer pa si prosti čas zapolnjujem z delom na manjšem vrtu, branjem, peko, šivanjem, kvačkanjem in podobnimi dejavnostmi. 

Kakšna je ta intenzivna vadba? Bi nam jo lahko opisala? Komu jo priporočaš?

V moji vadbi je kombinacija različnih vadb - vaje za moč in jedro, v večjem delu pa gre za HIIT, visoko intenzivni intervalni trening. Na razmeroma kratkih treningih, od 35 do 45 minut, se izmenjujejo daljši intervali, kjer delaš na vso moč, ter krajši intervali s počitkom. Všeč mi je predvsem to, da je vadba intenzivna in kratka, ker mi tako ostane več časa, vseeno pa imam zaradi intenzivnosti občutek, da nekaj naredim zase. S časoma seveda stopnjuješ jakost, vse vaje pa se lahko prilagodijo tudi različnim poškodbam. Tako da je vadba primerna za vse in jo vsem tudi priporočam. Dobra družba je vedno dobrodošla.

Bi znala splesti zimski šal in katere barve bi bil?

Seveda, to bi bil šal svetlo sive barve v kombinaciji s temno zeleno. Bolj zimski, debel. Bil bi spleten z rokami (pletilk namreč nimam).

(sprašuje Katja Hančič, vodja marketinga pri Borzi terjatev)

Prijavite se na naše novice