[intervju] Marko Rant - direktor in soustanovitelj Borze terjatev

Pogovarjala sem se z direktorjem in soustanoviteljem Borze terjatev, Marko se v tej vlogi počuti kot riba v vodi. Borzi napoveduje uspeh - tako kot je ta uspeh videl pred štirimi leti, ko se je projekta lotil. Preverite njegov pogled na življenje (ljubezen in strah) in kaj bi svetoval podjetniku na začetku njegove poslovne poti.

Marko, si direktor in soustanovitelj podjetja Borze terjatev, kako se počutiš v tej vlogi?

Kot riba v vodi. Moj oče je svojo kariero posvetil Banki Slovenije zato so me denar in banke od nekdaj fascinirale. Borza terjatev je moje platno.

Za teboj so leta trdega dela, vztrajnosti in nenehnih presenečenj, izzivov… ustvarjanje podjetja pač ni mačji kašelj – kaj te je skozi (predvsem začetne faze) vodilo? 

Vztrajnost za premagovanje težkih izzivov izvira iz globoke podzavesti, iz občutka poslanstva. In tem globje v podzavesti je zakopano poslanstvo, tem večja je vztrajnost navkljub na videz nemogočim oviram. Sam se na začetku moje poslovne poti nisem dobro zavedal, kaj me žene, ampak sem to odkrival postopoma in to odkrivam še danes. Nedvomno pa je eno - Borza terjatev se je od začetne ideje (prvi organiziran trg poslovnih terjatev) v štirih letih prelevila v polnokrvno peer-to-peer banko za podjetja, ki v temelju redefinira koncept bančništva. Nobenega vnaprejšnjega načrta ni bilo, da se bo poslovna ideja razvila v to smer - pa vendar dejstvo, da se je, ni naključje.

Kaj si počel v življenju - preden si se odločil za Borzo terjatev? Zakaj nisi preprosto ostal v varnem zavetju dobre službe in si se odločil izzivati srečo s start-upom?

Po končani univerzi sem nekaj časa delal kot prevajalec strokovnih tekstov za angleški jezik, potem pa sem se leta 2005 zaposlil v okviru takratne skupine Poteza. Kariera me je najprej vodila v smeri nepremičnin – opravil sem specializiran magisterij iz nepremičninskih študij na Univerzi v Reading-u v Angliji, nato pa sem vodil razvoj dveh večjih nepremičninskih projektov v Sloveniji (projekta Kozolci v Kranju in Situla v Ljubljani). V času med finančno krizo sem se ukvarjal tudi s podjetniškim svetovanjem in prestrukturiranjem podjetij.

Potem pa se je leta 2014 pokazala priložnost, da se posvetim razvoju Borze terjatev – ideje, s katero sva se s soustanoviteljem Tomijem Šefmanom poigravala že nekaj let pred tem. V tistem času sem bil na razpotju, saj sem imel tudi možnost nadaljevati kariero v nepremičninskem sektorju, čemur sem pred tem posvetil skoraj deset let. Hvaležen sem, da sem premagal strah pred negotovostjo. Kot pravi Jim Carrey: »Life opens up opportunities to you, and you either take them or you stay afraid of taking them.«

Vse v življenju se vrti okrog dveh čustev – ljubezni in strahu. Vse kar je karkoli vredno, se skriva za tančico strahu.

(Razvoj Borze terjatev od prve faze do rasti preverite v zapisu Strategija in vodenje: Od ideje do rasti podjetja.)

Kašen je tvoj cilj, kje vidiš sebe čez nekaj let?

Ne razmišljam o tem, kje bom in kaj bom delal čez nekaj let bom ampak se osredotočam na to kje sem in kaj počnem danes.

… in kje Borzo terjatev?

Vem, da bo uspešna. Kje, kako in na kakšen način pa ne vem nič bolj kot pred štirimi leti, ko sem se lotil tega projekta. Tudi takrat nisem vedel, kako točno bo Borza terjatev zacvetela in kakšne barve bo. Vedel sem samo, da bo zacvetela.

Ekipa! Sestaviti (ne samo sestaviti, tudi ohranjati) res dobro, homogeno ekipo, nad njo bdeti in biti pošten, strokoven, včasih prijatelj drugič učitelj, tretjič učenec … kaj pa tu, kje oz. kako si nabral veščine za to kameleonsko vlogo?

Pri sodelavcih, ki me vsak dan učijo, kaj pomeni biti dober sodelavec in vodja kolektiva.

Torej, to ni že položeno v zibelko?

V zibelko nam je položeno življenje, kakšne odločitve pa bomo v življenju sprejemali in kam nas bo vodila pot, pa je odvisno od nas samih.

Borza, borza, borza in še enkrat borza. Si tudi mož in oče, kako na tvojo vlogo gledajo družinski člani?

To je vprašanje za moje bližnje.

Kaj ko delo zahteva (še) več, kako vse to združiš, uravnovesiš? 

Občutek, da delo zahteva (pre)več v bistvu pomeni občutek, da je treba nekaj nujno narediti in da se je treba zato odpovedati nečemu drugemu. Če se mi to zgodi grem pod hladno prho. Občutek nujnosti je fatamorgana, ki si ga ustvarimo sami - vedno imamo izbiro. Ni nič drugega kot strah ('fear of failiure') v odnosu do nekoga drugega. Strah, da bomo nekoga razočarali, ker ne bomo nečesa naredili ali ne bomo naredili pravočasno. Ampak če zaradi tega, da osebe A ne bomo razočarali zapostavimo sebe (ali pa osebo B), bomo razočarali sebe (in še osebo B). Karkoli počnemo iz strahu vedno nosi slabe sadove. Vse kar delam, delam prostovoljno, nikoli pod prisilo.

Kaj pa ko ni ničesar, ko ni Borze terjatev in vseh obveznosti, ki ti jih prinaša vsakdanje življenje … kje si nabiraš novih moči in najdeš navdih? 

Dela na Borzi terjatev in časa, ki ga vsak dan preživim z družino ali pa s prijatelji ne smatram kot obveznosti. Vse je del čudovite izkušnje življenja. Ne čakam, da zmanjka aktivnosti, ki so vezane na druge ljudi, da bi si vzel čas zase. Ko začutim, da ga potrebujem, si ga vzamem – in vzamem si ga vsak dan. Takrat telovadim, tečem, hodim v naravo, se sproščam, berem – karkoli, kar mi pomaga, da se umirim. Samo če se sam v svojem telesu počutim dobro sem lahko prisoten in osredotočen za druge.

Poleg branja, teka obožuješ hribe, gore – katere vrhove boš osvojil letos? 

V načrtu je Poliški Špik (Montaž) po smeri Via Amalia.

Kaj bi svetoval nekomu, ki je ravno sedaj na začetku svoje samostojne podjetniške poti?

Ničesar, ker se vsak uči iz lastnih izkušenj. Bi mu pa čestital za pogum in zaželel srečno pot.


 

                        Marko Rant, 2019 [fotografija Tania Mendillo]