[intervju] Delo z ljudmi v »realni ekonomiji« je odličen motivator

Luka Košir se je na krovu Borze terjatev pridružil pred dvema letoma. Svojo vlogo vodje prodaje je prevzel hitro in samozavestno. Vidim ga kot neverjetno iskrenega in odločnega, je vsesplošno razgledan in skrben - tako do svojih sodelavcev kot do uporabnikov BT platforme. V pogovoru preberite kako gleda na svoje delo, sodelavce, zakaj Borza terjatev in tudi kdo je v njegovi hiši v resnici najbolj drzen.

Luka, opiši se s tremi besedami!

Trmast, len in pošten.

Za kaj si odgovoren na Borzi terjatev?

Na Borzi terjatev skrbim za področji prodaje in skrbi za uporabnike ter upravljanje tveganj. 

Prodaja in upravljanje tveganj sta si kar nasprotujoči. Kako praktično uskladiš ti dve funkciji? Kje vidiš prednost tega?

Tradicionalno, naprimer v komercialnih bankah sta ti dve funkciji strogo ločeni in do neke mere nasprotujoči, prodaja si želi realizirati čimveč - risk na drugi strani pa objektivno pravzaprav čim manj. To pomeni, da je usklajevanje ciljev obeh plati posledično zapleten in dolgotrajen postopek - tem več je obravnavanih primerov in seveda tem več je vključenih deležnikov v tem procesu. Na Borzi terjatev mi združevanje obeh funkcij omogoča predvsem sofisticiran IT sistem za upravljanje s tveganji, ki mi na podlagi visoke stopnje dostopnosti podatkov in avtomatizacije kot uporabniku nudi ogrodje z vsemi osnovnimi in ključnimi informacijami o nekem subjektu. Hkrati pa je tu izjemno pomembna še druga komponenta to je neposreden stik z ljudmi - s podjetniki, z njihovimi zgodbami, v katere imam dober vpogled preko samega sodelovanja - prodaje.

Gre torej za nekakšno mešanico finančnih, statističnih, se pravi grobo podatkovnih informacij in mehkih, človeških faktorjev, ki omogočajo, da ti dve funkciji opravlja ena oseba, kar pa seveda izjemno pospeši celoten proces ocenjevanja in odločanja, kar je nedvomno glavna komparativna prednost Borze terjatev. 

Zakaj je prav Borza terjatev postala tvoja številka ena?

Borza terjatev je res svojevrsten pojav na področju financiranja, bančništva v senci, fintecha, ... inovativen pristop, se kaže v samih produktih, ki jih nudimo, saj so revolucionarni na tem področju, pa tudi širše v ustroju in kulturi podjetja.

Po mojem mnenju je gonilo vsega tega iskrena vizija vodstva in lastnikov BT. Vizija podjetja, ki svojo vrednost ustvarja tako, da se osredotoča na potrebe svojih strank. Podjetjem resnično pomagamo rešiti težavo, ki jo imajo bodisi s presežno bodisi z manjkajočo likvidnostjo - rešujemo pa jo na tehnološko visoki ter uporabniku prijazni ravni.  

Kaj te pri delu motivira in daje neustavljiv zagon?

Delo z ljudmi v »realni ekonomiji« je odličen motivator, saj imaš občutek, da ljudem res pomagaš pri tem kar radi delajo, ko uresničujejo svojo vizijo - ko pa to lahko počneš v kolektivu kakršen je naš, kjer se počutiš dobro in cenjeno je pa to še toliko boljša motivacija. 

Kako vidiš svoje sodelavce? Kaj ti je pri delu z nami pomembno, kaj ceniš?

Sami čudaki (smeh). Super ste, nimam kaj reči. Pomembno mi je, da delamo v sproščenem okolju, ki podpira izmenjavo idej in kolegialne odnose, kjer ljudje resnično prevzemajo odgovornost za svoje delo. Cenim, da še nikoli nisem slišal »ne morem, nočem, to ni moje delo« ali kaj podobnega in da sem bil v svoji vlogi vodje prodaje tako lepo sprejet. 

Na Borzi si dobri dve leti. Kako vidiš sebe v tem času - od dne ko si prišel na Borzo in do danes? Kaj se je spremenilo? Kako?

Res je, v tem času je bilo kar nekaj sprememb, postopoma sem začel prevzemati nove vloge in več odgovornosti. Predvsem sem se naučil ogromno novega - naprimer nikoli si nisem misli, da bom kdaj prodajalec. Ampak na Borzi res ni težko poskusiti kaj novega, ker te celoten kolektiv vključno z vodstvom pri tem resnično podpira. To ti daje zagon tudi kadar ni lahko in prav nikoli mi ni težko zjutraj priti v pisarno med nasmejane ljudi in lahko bi rekel, da se je v tem pogledu spremenil predvsem moj odnos do »službe«. 

Kako ta sprememba vpliva na tvoje življenje – bi lahko našel vzporednico z vlogo očeta, moža – posameznika v družbi morda?

Pozitivno, ko imaš občutek, da imaš eno področje v življenju stabilno in urejeno, kot ti je všeč, je tudi z ostalimi izzivi veliko lažje. Z ženo sva v tem času dobila še drugega otroka in zanimivo je, kako se lahko včasih izkušnje iz ene in druge sfere medsebojno dopolnjujeo in so uporabne. 

Rad imaš šport, predvsem si navdušen nad plezanjem in tekom – od kje ta želja in strast? Kaj te tu potegne?

Drži, rad se gibam - čeprav sem iskreno bolj slab tekač in še slabši plezalec, tudi frekvenca in intenziteta obojega je močno upadla odkar imam dva majhna otroka. V življenju so pač pomembne prioritete. Sicer pa mislim, da me vleče predvsem psihološka plat in pozitivni učinki na splošno počutje. Pri plezanju, sploh kadar te je malo strah, si povsem in izključno osredotočen samo na tisti sleherni trenutek. Podobno je ko tečeš, če se forsiraš in imaš notranji boj s samim seboj. Takrat ne obstaja nič drugega kot samo tule moram čez ali pa ne smem se ustaviti - ko je končano, pa se počutiš odlično, občutek je zelo nagrajujoč.  

Poleg tega si tudi velik ljubitelj živali, poleg psa imaš tudi mačko, ki ni običajna mačka. Lahko malo več poveš o njej? 

To je naša Honey. Ime sva ji z ženo dala po živali Honey badger oziroma medenemu jazbecu po slovensko. To so živali, ki slovijo po svoji drznosti in debeli koži. Honey se je namreč k naši hiši pritepla močno poškodovana - imela je skoraj povsem odmrl rep in ohromelo prednjo taco. Oboje ji je bilo potrebo amputirati, tako da sedaj včasih, ko se stegne, bolj spominja na kakšno čudno kačo kot pa mačko - a ji to nikakor ne greni življenja. Je polna življenja. Redno nam nosi miši, ptiče, voluharje, kače in še kaj. Šaliva se, da bi nam z vsemi štirimi nogami in repom najbrž na vrata prinesla še kakšno srno. 

Kaj bi vzel s seboj na pot okoli sveta, kje bi naredil najdaljši postanek? Zakaj?

Svojo družino brez psa (smeh). Najdaljši postanek bi pa verjetno naredili kje v Severni Ameriki. Tam še nisem bil, mislim pa da bi mi bilo všeč, predvsem narava in redka poseljenost. 

Za konec bi te prosila še za tvoj moto oz. modrost, kakšno svojo misel, ki bi jo rad delil z bralcem? 

Karma. 



Luka Košir, 2019 (fotografija: Tania Mendillo)

Piše Katja Hančič, vodja marketinga na Borzi terjatev