[intervju] Najmočnejši čustvi sta radost in hvaležnost

Dejan se je Borzi terjatev pridružil z neverjetnim optimizmom. Verjame v radost in hvaležnost, pravi, da ti dve čustvi prevladujeta nad vsemi drugimi.  Preverite kako nabira svojo notranjo moč, kakšen je njegov pogled na življenje, medsebojne odnose in kako se je znašel v financah ter zakaj se je odločil za sodelovanje z Borzo terjatev.

Dejan, Borzi terjatev si se pridružil pred kratkim, kaj je trenutno tvoja skrb tu, za kaj skrbiš?

Moje delo na Borzi terjatev je skrbništvo strank in razvoj poslovanja. Zavedam se, da je čas dobrina, ki je omejena, ki je ne moremo raztegniti ali jo nadomestiti. Zato želim s časom strank, ki nam ga namenijo, ravnati zelo odgovorno in učinkovito. Strankam Borze terjatev prihranim veliko časa, ki ga nato lahko namenijo bodisi za njihovo primarno dejavnost, ki jim prinaša prihodek, bodisi za družino. Na meni pa je, da jim bo sodelovanje z nami v čim večjo korist in zadovoljstvo. 

Moja naloga je strankam z presežkom likvidnih sredstev poiskati primerno ročnost in donosnost plasiranih sredstev, strankam z daljšimi plačilnimi roki oziroma primanjkljajem likvidnih sredstev pa pridobiti ugodno financiranje oziroma jim pripeljati »denar iz prihodnosti«. Želim jim ponuditi pristen-srčen odnos in dati vedeti, da cenim njihovo odločitev sodelovanja z nami.

Kako si se prvič srečal z Borzo terjatev? Kaj te je potegnilo v našo zgodbo?

Borzo terjatev spremljam že dlje časa a očitno je šele sedaj prišel čas, da se pridružim tej zgodbi. Sama ideja o trgovanju s terjatvami se mi, kot finančniku, zdi fenomenalna. Praktično celotno kariero sem prebil povezan s »klasično« borzo in dodobra izkusil vse njene pasti in nepredvidljivosti. Spoznal sem, da vlagatelji primarno iščejo varnost pred donosi, česar se običajno zavejo prepozno. Trg kapitala je vedno bolj nepredvidljiv in človeški faktor premika cene vrednostnih papirjev v smeri, ki jih ni moč predvideti. Pri trgovanju s terjatvami vlagatelji dobijo stabilnost in varnost naložbe s takšnimi donosi s katerimi bi bilo zadovoljnih večina vlagateljev v delnice. To je bi eden izmed razlogov zakaj je bila Borza terjatev na mojem radarju.

Letos pozno pomladi sem prebral zapis direktorja in solastnika Borze terjatev, Marka Ranta in ob njem začutil zelo močno energijo. Zbral sem pogum, da poslušam srce - sledil je sestanek s njim, kjer sem potreboval točno 5 minut, da sem vedel, da želim biti del te zgodbe. Začutil sem tisto srčno energijo, ki sem ji enostavno moral slediti. Sicer sem želel odločitev podati po letnem dopustu - a sem zdržal le dva dni in tako hitro oznanil svojo odločitev, da se pridružim ekipi Borze terjatev.

Imaš dolgoletne izkušnje s področja svetovanja v financah. Katero področje prevladuje? Kako gledaš na svojo profesionalno pot? Si spoznal kakšno lekcijo, modrost, ki bi jo rad delil z nami?

Res je, z borzo sem se prvič srečal v prvem letniku fakultete, kjer nas je profesorica ekonomije za nagrado peljala na obisk Ljubljanske borze. Sprejel nas je takratni direktor borze Draško Veselinović in nas popeljal na borzni parket. Trgovanje se je odvijalo še na borznem parketu in borzni zvonec je oznanil začetek in konec trgovanja. Takoj sem vedel, da bom zaposlitev iskal v tej smeri. Sem »človek za ljudi« zato sem svoje delovanje vedno usmerjal tudi v delo s strankami. Znam prepoznati njihove potrebe in svoje delovanje usmeriti v izpolnitev njihovih potreb. Menim, da se mora vsako podjetje prilagajati potrebam svojih uporabnikov, strank in ne obratno. Prav tako se zavedam, da je vsako podjetje, ki ne izobražuje svojih uporabnikov sčasoma obsojeno na krčenje poslovanja. Zato vsaki uporabniku želim dati nekaj več - neko širino, … nek uau moment, prav vsakič, ko se srečamo.

Moja profesionalna pot je, tako kot vsaka, sestavljena iz vzponov in padcev. Vesel sem, da sem se znal iz vsake grenke izkušnje kaj naučiti in nadaljevati modrejši. Naučil sem se tudi, da se vse zgodi z nekim namenom. Hvaležen sem za vse slabe izkušnje, ki sem jih doživel, saj so me izoblikovale v osebo kakršen sem danes in pripeljale sem - do delavnega mesta, ki ga z veseljem opravljam. 

Modrosti, ki me navdihujejo je več ampak najljubši sta mi slednji: 'Tough times don't last, tough people do', in Kekčeva dobra volja je najbolja.   

Si tudi neverjetno pozitiven in aktiven – kje nabiraš energijo, dobiš svojo notranjo moč?

Najmočnejši čustvi, ki prevladata nad vsemi ostalimi čustvi sta radost in hvaležnost. Imam neverjetno srečo, da sem se rodil staršem, ki so mi znali vcepiti prave vrednote, da imam družino, ki razume in podpira moje »norosti« in da imam prijatelja, ki naju veže močna povezanost. To je Boris Vene, ki me je skozi dve njegovi delavnici naučil kako ohranjati pozitivnost, srčnost in kako »priklicati srečo na ukaz« tudi takrat ko ni vse rožnato. Kako se počutiš je tvoja odločitev in jaz sem se odločil, da bom vsak dan pričel z radostnim pričakovanjem, ter da bom hvaležen za vsak sleherni dan, ki mi je dan.

(nadaljevanje pod fotografijo)

Dejan Kilar, 2019 [fotografija Tania Mendillo]

Šport predstavlja velik del tvojega življenja. Poznamo te predvsem po cestnem kolesarjenju – od kje navdušenje nad tem športom, bi nam lahko povedal več o tem, tvoji zgodbi?

Kolo je res moja ljubezen in strast. Kolesariti sem začel po prometni nesreči pri kateri sem si poškodoval koleno in sem zaradi tega prenehal trenirati košarko. Takoj sem se zaljubil v ta šport. V začetku sicer bolj v gorsko kolesarjenje a vedno mi je bil navdih, žal že pokojni, prijatelj Jure Robič, ki se je ukvarjal z ultramaratonskim kolesarjenjem. Ultramaratonska kolesarska dirka pomeni, da ura teče od štarta do cilja, ti točki pa sta oddaljeni vsaj 1000 km ali 24 ur. Pred desetimi leti sem si kupil prvo cestno kolo in začel delati na tem, da bom tudi sam štartal in odpeljal najtežjo ultramaratonsko dirko v Sloveniji - Dirko okoli Slovenije (1260 km). To mi je leta 2014 tudi uspelo in od takrat vsako leto odpeljem vsaj dve ultramaratonski dirki. V tem športu vztrajam tudi zaradi miselnosti so-kolesarjev, saj smo si vsi, ne glede na to da tekmujemo med seboj, kadarkoli pripravljeni pomagati na in tudi ob kolesu. Vzporednica tovrstnega kolesarjenja z življenjem je zelo močna. Če želiš priti do cilja moraš pritiskati na pedala - tega ne bo naredil nihče namesto tebe, hkrati pa zaupaš spremljevalni ekipi, da te bo varovala, spodbujala, hranila, usmerjala, … V tem kolektivu ne sme biti prostora za sebičnost, lastne interese. Vsi se zavedamo svoje vloge in nesebično opravimo svoje delo za dosego cilja. Če to miselnost preneseš v poslovni svet in ekipo gradiš na podlagi srčnosti in vrednot, potem uspeh in zadovoljstvo ne moreta izostati.

Pa družina?

»Biti del družine pomeni biti del nečesa čudovitega. Pomeni da ljubiš in da boš ljubljen do konca življenja« 

- Lisa Weed. 

Imeti varen »pristan« v katerega se lahko vrneš, imeti veter v jadrih, da lahko počneš kar te izpolnjuje in mirno morje, da se ob tem ne potopiš je nekaj neprecenljivega. Res sem hvaležen, da sem te stvari našel v moji ženi, hčeri in starših.

Kakšen je tvoj splošni odnos do življenja, medsebojnih odnosov, v službi in doma? 

Pregovor pravi; Le enkrat se živi, s tem se ne strinjam - živiš vsak dan, umreš le enkrat. Življenje ni vedno posuto z rožicami, a ravno to je čar življenja. Slavko Avsenik je že pred mnogimi leti napisal: »Življenje je en klanc, ki pelje gor in dol, obupaj pa nikol«. Predvsem se mi zdi pomembno, da smo že od mladosti pozorni na naše talente in poskušamo najti svoje poslanstvo – tisto kar nas veseli, tisto kar bi počeli tudi če za to ne bi bili plačani. Da se že od mladih nog naučimo delovati iz srca in s srcem. Človek stremi k temu, da živi varno življenje, da je spoštovan in da je ljubljen. Če ima izpolnjene te tri kriterije potem po navadi reče, da živi srečno življenje. Če citiram svojega prijatelja Borisa Veneta: »Srečen je tisti, ki uspe zadržati radost v duši, mir v umu in ljubezen v srcu ne glede na okoliščine«. Menim, da bistvenih razlik med medsebojnimi odnosi doma in v službi v osnovi niti ne bi smelo biti. Konec koncev s sodelavci včasih prebijemo celo več časa skupaj kot z družino. Ključno je, tako doma kot v službi,  da si zaupamo, da si pomagamo, da se spodbujamo med sabo v slabših dneh, da se znamo poveseliti in da se znamo tudi resno pogovoriti brez zamer. Da se zavedamo, da je vsak posameznik le del neke čudovite celote, za katero se moramo vsi potruditi, da bo delovala tako kot smo si zamislili. 

Bi lahko z nami delil kakšno svojo ljubo misel?

Obudite strast, navdih, otroško radovednost in radoživost, energijo radostnega pričakovanja. Ohranjajte te atribute žive, negujte jih ter dopustite, da vas ponesejo." 

- Boris Vene

(v letu 2019 sprašuje Katja Hančič, vodja marketinga pri Borzi terjatev)

Prijavite se na naše novice